nedelja, 03. marec 2013

Knjige

Že od malih nog sem knjižni molj. Včasih preberem, kar mi pride pod roke, včasih (predvsem v zadnjih letih) pa, priznam, berem t.i. šund literaturo. Ker me pomirja, mi daje možnost pobega v svet, kjer je vse popolno, vse ženske živijo srečno do konca svojih dni in imajo belega princa na konju ... ups, princa na belem konju. Ali pa žrebca brez dodatnega konja. Kakorkoli že, vse ženske v knjigah, ki jih najraje berem, so nerodne, lasje jim štrlijo, neprestano si grizejo ustnice, zardijo ob omembi besede "hrenovka" ali "banana" in jočejo ob vsaki smešni/žalostni/prijazni/kakršnikoližepač stvari. In vsi moški so že zgoraj opisanih kvalitet (vizualizacijo prepuščam domišljiji bralcev).
To je tudi razlog, zakaj toliko ljudi bere te knjige in zakaj je največ napisanih knjig na svetu ravno tega žanra. Ker so junakinje vsakdanja ženska, ki se je žal rodila brez supermoči, superlas, superbokov in superprsi, in se rada spotakne ob vsak prag, ki se ji postavi na pot. Včasih, ko berem opise teh žensk (ponavadi so romani te vrste pisani v prvi osebi), se počutim, kot bi sama opisovala sebe. Morda se zato tako znajdem v vrsticah, ki jih (ponavadi) pišejo ženske za ženske. In, roko na srce, popotovanje v domišljijo še nikomur ni škodovalo ... Mnogi ljudje ne razumejo te moje obsedenosti z romantično literaturo, saj se jim, tako vsaj mislim, zdi nesmiselno, da profesorica angleščine in samooklicana intelektualka bere to "sranje". Ne vem, če naj krivim Jane Austen in Charlotte Brontë za začetek te odisejade (Homer sicer nikoli ni bil moja močna točka ...), ampak Elizabeth in Jane in Mr Darcy in Mr Rochester so v moji glavi ob branju postali tako resnični, da se od njih nisem mogla posloviti. In to se zgodi z vsako tako knjigo: junake si tako z lahkoto predstavljam sestavljene iz mesa in krvi, da se počutim, kot da so moji najbližji prijatelji. Zato boste na mojih knjižnih policah tudi našli vso šund literaturo, ki ima v imenu karkoli povezanega z zgoraj omenjenimi junaki, avtoricami ali deželo, iz katere prihajajo. In kljub temu, da si knjižno polico delijo s Hesslom, Zamjatinom in slovenskimi realisti, so te knjige daleč najbolj "zmahanega" videza, saj jih vsako leto odpeljem s seboj na morje, da se skupaj z mano in prijateljicama naužijejo sonca, morja in babjega čveka.
Šund literatura pa zame ne sega le v romantične zgodbe: zelo rada imam tudi kriminalke (Donna Leon mi je zaradi opisov italijanskih policistov nasploh pri srcu) in fantazijo (malo J.K. Rowling, Dana Browna, Stephanie Meyer in druščine še nikomur ni (pretirano) škodilo), pa še marsikaj drugega bi se našlo. Občasno mi moja boljša, pametnejša in razumnejša boljša polovica podtakne kakšno res dobro kvalitetno knjigo, ki jo prav tako z veseljem požrem, in si po prebranem seveda rečem: "Ljubica, zdaj je pa res že čas, da se začneš posvečat kvalitetni literaturi in tiste tvoje osladne bukvice pustiš pri miru!" A vedno zmaga strast, pa ne le tista fizična.
Pravzaprav je bil povod za ta vpis v spletni dnevnik dogodek med poukom, ko sem opazila, kako literatura vpliva na otroke, pa tudi pogovor, ki smo ga imeli nekaj časa nazaj s prijatelji učitelji. Naša šola z velikim veseljem podpira bralno značko, pa tudi pouk glavnega jezika (angleščine, ki je naš lingua operandi) je predvsem pouk literature. Po dveh enotah, osredotočenih na kratke zgodbe in dramo, je tretja enota roman, in sicer avtobiografski roman Roalda Dahla. Ko smo začeli z enoto, so otroci morali raziskati nekaj tem, povezanih z avtorjem, in še preden sem se zavedla in še preden so se dobro lotili dela, je večina razreda že vedela, za koga in katero delo gre. Najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da največji razgrajač in najglasnejši član razredne skupnosti 6.razreda ob branju knjig postane vodljiv, ubogljiv in zainteresiran. Je tudi eden od tistih, ki je na zelo dobri poti, da osvoji zlato bralno značko, saj vsak teden v prostem času prebere vsaj eno knjigo. Ko učitelj vidi, kako lahko svojo strast prenese na učence, je sreča neizmerna, in načrtovanje in izpeljava ur postanejo nekajminutni užitek v vedenju, da bo lesk v očeh otrok večji z vsakim izzivom. In ta lesk je toliko večji, ko berejo tisto vrsto literature, ki je njihova strast. Zato ne vem, v čem je smisel, da otrokom v osnovni šoli dajemo v branje Cankarja in jim predstavljamo le najbolj tragične pesmi Franceta Prešerna, ko pa bi jim kakšna njegova zbadljivka ali povestica Cirila Kosmača bila veliko bližje in jih veliko bolj navdušila. Sama nisem bila nikoli dobra v pomnjenju avtorjev in njihovih del, kaj šele junakov (Veliki briljantni valček je zame še vedno roman, čeprav je v resnici drama in Rodolfo je še vedno samo "en lik" v Madame Bovary), pa me to ni odvrnilo od ljubezni do knjig.
Ne vem, če sem zato, ker berem iz strasti in o strasti, kaj manj izobražena ali celo omejena. Menim, da če bi se nekateri nehali pretvarjati, da dejansko uživajo v npr. socialnem realizmu, in prebrali nekaj, kar jim je res všeč, pa čeprav tega okolica ne odobrava, spoznali, da je lahko svet veliko bolj pisan. Vem pa, in verjamem, da je na svetu tudi ogromno ljudi, ki jim plehka literatura ne predstavlja izziva - tistim pa z velikim občudovanjem zrem v oči in obožujem njihov intelekt, ko zagrizejo v literaturo, o kateri sama raje niti ne razmišljam, saj mi že pogled na naslovnico povzroči glavobol, saj od mene zahteva ne pobega v drug svet, kot to storijo "moje" knjige, temveč dejansko stanje in popolno zbranost.
V vsakem primeru Vam želim, da bi brali - šund, realizem, Lady, Stephena Kinga ali samo besedila pesmi Beyonce, ni važno, samo, da bi brali. Victor Hugo je namreč rekel: "Knjiga je v celoti pot od zlega k dobremu, od krivice k pravici, od napačnega k resničnemu, od noči k dnevu." In naj Vam bo to vodilo.

ponedeljek, 21. januar 2013

..., svojega ne damo!

Po poplavi nešteto pisem, uporov, dopisov, pritožb in vsega, kar spada zraven, si ne morem kaj, da ne bi še sama pristavila svojega lončka. Oziroma golide (tisti, ki me bolj poznajo, vedo, iz česa pijem čaj ...). Stara sem 25 let in že od decembra 2010 zaposlena v šolstvu. Najprej za 15%, nato 60%, letos pa sem končno priplezala do svojih 120% in treh interesnih dejavnosti. Svoje delo obožujem - ker lahko dneve preživljam s kopico malih ljudi, ki jim nikoli ne zmanjka idej, volje in energije. Resda slednjega včasih zmanjkuje meni, a se ne gre pritoževati, saj se dobro z dobrim poplača, in na začetku meseca se vse povrne.
Ali pač ne?
Priznam, učiteljska plača za nekega začetnika brez potnih stroškov ni visoka. Je dovolj za preživetje in približno 50 evrov na stran vsak mesec, če seveda računam na to, da imam "lajf" in grem občasno do kina ali na kak, priznam pregreho, koktejl. Ali Lindt čokolado, nekaj pač; priboljšek. Ker sva trenutno še sama in nama vsaj v prihodnjem letu najbrž ne bo še treba pestovati, se da: že kot študenta (bila sva pridna in doštudirala v roku) sva prek napotnic delala vse mogoče - prevajala, učila, delala v strežbi, vodila turiste ipd., in občasno zaslužila dovolj, da sva se odpravila na potovanje kam dlje kot do Trojan. Ravno ta potovanja so se izkazala kot neverjetna preizkušnja, tako partnerska kot finančna, saj sva z zelo nizkim proračunom morala priti skozi npr. 3 tedne vzhodne obale ZDA. Sva pač jedla samo Knorr juhe (kupljene v Sloveniji in prepeljane čez lužo) in poceni paštete na še bolj poceni kruhu iz slovanske četrti v Brooklynu. Da sploh ne omenjam potovanja v Maroko ... To nama sledi še danes, saj si večino stvari skuhava sama, po tem ko jih spomladi in poleti pridelamo na vrtu oziroma do zime hranimo v hlevu. Ampak ja, čisto na svojem pa še vedno nisva. Najverjetneje še lep čas, če sploh kdaj, ne bova, ker, žal mi je, se bojim, da sama ne bom nikoli dobila več kot 60.000 eur kredita (pa še to bom odplačevala 30 let), s čimer ne bom mogla kupiti niti parcele za hišo, kaj šele, da bi na njej kaj zgradila, in ker nameravam nekoč imeti tudi več kot 1,5 otroka (ali manj, glede na slovensko povprečje), tudi ne nameravam kupiti garsonjere v nekem X-mestu, ki je edino, kar za ta znesek pride v poštev.
Zato težko razumem vse svoje prijatelje in sodelavce, ki imajo otroke, hipotekarni kredit na še-ne-zgrajeno hišo in njej pripadajočih 20 kvadratov vrta, lizing za avto in "brezobrestni" kredit za pohištvo, pa se kljub temu vsak dan vrnejo v službo, požrejo vse, kar jim novega naložijo, in, želeli ali ne, ne smejo ničemur reči ne, saj je danes v šolstvu menda že tako ali tako preveč zaposlenih. Kako jim uspe zvezati konec s koncem? Pa ok, recimo, da imata oba službe. Ampak žal vse prevečkrat pozabljamo, da so v šolstvu še drugi, ki ne spadajo v 30. plačilni razred - kaj bo storila čistilka s tremi otroki, ko ji bodo vzeli še 15% od teh par sto evrov, ki jih dobi za to, da ji vsakih 5 minut nekdo z blatnimi čevlji potaca ravnokar obrisan hodnik ali polije (po nesreči) jogurt po celi dolžini stopnišča?
ZATO pišemo pisma in bloge; ZATO bomo šli v sredo na ulico. Pa tudi zato, ker se mi zdi neumno, da sem naredila faks hitro in z dobrim uspehom, pa ne bi imela službe, v kateri se imam lepo in za to dobim vsaj toliko, kolikor sem dala vanjo. In zato, ker se mi je zdelo, da vsi tisti zabušantje, ki sem jih videla v svojem času bivanja v študentskih domovih, in tisti, ki so jim starši kljub slabim ocenam in popivanju še vedno dajali denar za študij in bivanje v Ljubljani, kradejo denar državi in s tem odžirajo denar za tiste, ki jim študij, služba in pokojnina morda dejansko predstavljajo pot do boljše prihodnosti.
Da pa ne zaključim tega vpisa na negativni noti: menim, da bodo enkrat spet prišli boljši časi. Če ne za nas, pa za naše otroke. Potrudimo se, da bo naš čas na zemlji za nas dober, za tiste za nami pa še boljši, da jim ne bo treba na ulice in pisariti pisem - storimo zanje (in zase) to mi. Konec koncev je življenje preveč minljivo, da bi ga prespali.

sreda, 28. november 2012

Po več kot dveh letih ...

Mogoče se bom kdaj poboljšala - pa saj moj namen ni, da bi imela neverjetno število bralcev. Je samo elektronski list papirja, kamor lahko izlijem svoje misli, in se zato ne obremenjujem, če nisem ažurna.

Na tak deževen dan, kot je danes, bi večina ljudi rekla, da je tako turoben in pust; tudi jaz bi, kakšen dan, pa čeprav bi morda sijalo sonce. Danes pa je dan, ko sem hvaležna za vse, kar imam okrog sebe: ljubezen, toplino, službo, prijatelje, zdravo pamet (včasih slednja malo odide, a vendar ...). Morda je to še vpliv prejšnjega četrtka, ko smo s krogom prijateljev sprejeli odločitev, da bomo hvaležnost izrazili po ameriško in se malce podružili ob nadevanem puranu. Ob večerih, kot je tak, se človek zave, kako malo je treba, da se življenje postavi na prave tire: ko iz življenja izločimo "moteče dejavnike", se naenkrat razbohoti Življenje, ki prinaša smeh, intelektualne neizčrpljujoče pogovore in mir v duši.

Včasih pa kljub temu pride do komplikacij zaradi zunanjih dejavnikov, ki jih morda 20 let in več sploh nismo upoštevali, kar naenkrat pa nas, kljub temu, da tega ne osmišljamo preveč, zmorejo razrvati in vzvaloviti navidez mirni tok naše poti. Takrat je dobro vedeti, da imaš ob sebi zgoraj omenjene ljudi in njihove misli, ki vračajo energijo tja, kamor spada.

Hvala, Prijatelji. In: I'm there for you. Anytime, anywhere.

četrtek, 21. januar 2010

vem, vem ...

It's been a while.

V tem času se ni zgodilo nič pretresljivega (z izjemo današnjega potresa v Ameriki), a to še ne opravič dejstva, da pozabljam na stvari, ki jih začnem, a nikoli ne dokončam.
Zdi se mi, da smo ljudje grajeni na tisoč različnih načinov - eni obupamo že ob najmanjšem naporu, spet drugi znova in znova vstajajo iz pepela kakor feniksi. Želim si, da bi ob vsej tej obstoječi in nenehno razvijajoči se tehnologiji, pri vseh socioloških raziskavah in vsesplošnemu napredku izumili čip/komponento/matične celice, s katerimi bi določene primanjkljaje lahko izničili. Tako bi ne več pozabljala, svojih čustev ne bi več odkrito kazala ob najbolj neprimernih trenutkih, znala bi dokončati začeto in ne obupati takoj za štartno črto, in bi si upala biti to, kar sem.

Kdo ve, zakaj nas tolikokrat ukalupljajo drugi?
Help me out, please.

Sincerely,
Andreja.

petek, 22. maj 2009

obilo smeha vam želim ;)

Ko sem prvič slišala tole, sem se nasmejala do solz, ker sem v vlogi Jacka videla človeka, ki takole govori "po domače", vsakič naslednjič je postalo še bolš ... :)

ponedeljek, 23. februar 2009

... Ker to je dan najlepših sanj ...



... a brez srca zaljubljen biti se ne da ... :)

torek, 27. januar 2009

Malo drugače ...

Priredba ene meni najljubših Bowiejevih pesmi ...

Loading...