torek, 27. november 2007

kar izginjajo ...

Ne sneži več ... :(

Ampak se vedno je dovolj drugih lepih stvari, ki grejejo srca sveta ...

Sprehajam se po Ljubljani, moj cilj: ljubljena fakulteta. In čeprav je dan zgledal turobno siv, sem opazovala okrog sebe same srečne ljudi. In kaj kmalu so začele z neba padati prve, drobne in puhaste snežinke in pričarale še neko iskrico v oči mesta ...

Belo nebo seje snežni prah,
drevje ga lovi na gole veje,
vse je negibno in nem je zrak.

Še čas se je ujel
v mehke niti bele preje.

Po beli preprogi odpelji me s sanmi,
naj biserni kristali spletejo se z mojimi lasmi,
tesno naj tvoja roka me oklepa,
da me ljubiš,
da sem lepa,
tiho, komaj slišno reci mi.

Po beli preprogi odpelji me s sanmi,
naj sanjam v belini,
naj me lesketanje oslepi,
snežinke se topijo mi na dlan,
stisni me močneje k sebi,
dolgo za naju naj sneži.

Nikjer še ni gazi,
edina sva na belem svetu.

Po beli preprogi odpelji me s sanmi,
naj biserni kristali
spletejo se z mojimi lasmi,
tesno naj tvoja roka me oklepa,
da me ljubiš, da sem lepa,
tiho, komaj slišno reci mi.

Po beli preprogi odpelji me s sanmi,
naj sanjam v belini,
naj me lesketanje oslepi,
snežinke se topijo mi na dlani,
stisni me močneje k sebi,
dolgo za naju naj sneži.

Zgubiva se v vrtinec belih zvezd,
daleč od obljudenih poti,
za nama sneg skrije naj sledi.

(Anika Horvat - Belo nebo)

nedelja, 25. november 2007




Včasih si človek zaželi malce znoreti v družbi starih prijateljev, znancev, sosedov, skratka ljudi, ki jih ni videl že vsaj nekaj mesecev, če že ne let ... In kako to storiti bolje kot ob glasbi, s katero je odraščal ... Da s5 vidi, dasta  prijateljstvo in glasba dve stvari, ki svet držita pokonci in delata življenje vredno.


RESNIČEN SVET


Raje kot gledam te črne oblake raje odpravim se v raj
na sprehod kupim si liter pravega žganja in odpravim
se v predmestje nebes opazujem ljudi poznane in
tuje ki zavračajo mi moj pogled vzpostavljam tudi
stike s tistim početjem ki mi prej ni bilo všeč
Panično iščem zavetje rešitev rad našel bi kritje pred
nevarnostjo pulim lase si mencam si oči nekdo me
gleda iz radovednosti potujem iz ene žrtve v drugo
pozorno poslušam tegobe ljudi rad rešil bi sebe
in rešil bi druge a sploh ne vem če sem živ

Je to resničen svet ali sanje ki jih preveč dobro
poznam je to sila peklenskega zla ki odpira
mi vrata vsa je to spomin na ljubezen iz
prejšnjega dela življenja ki ga več ne poznam
ali je to le življenje pijanca ki ga noče nihče več
poznat?


Počasi že čutim da žganje popušča počasi se glava
bistri počasi me spet strah spreletava saj
me kruta resničnost lovi počasi spet vidim napol
manj ljudi kot sem videl jih užgan vidim tudi
nekaj ljudi s steklenico prazno po žganju
diši spet gledam te črne oblake na nebu še
bolj so zdaj črni vsi rad videl bi ptico na
nebu ki oljčno vejico v krempljih drži rad
bi tudi da bi sonce me grelo a tudi sonce
zdaj več ne živi nimam denarja za še en
liter žganja in to me tudi najbolj skrbi

Je to resničen svet ali sanje ki jih preveč dobro
poznam je to sila peklenskega zla ki odpira
mi vrata vsa je to spomin na ljubezen iz
prejšnjega dela življenja ki ga več ne poznam
ali je to le življenje pijanca ki ga noče nihče več
poznat?


povzeto po: ANA PUPEDAN

petek, 23. november 2007

Evo mene tudi tu...


Življenje se spreminja. Z leti pa tudi človek. Kar je nekoč veljalo za brezvezno, je danes tu, in morda ju3 spet izgine. Kdo bi vedel ...
Novi list je zrasel na mojem drevesu življenja. Kaj vse piše na njegovi nežni površini? Kdo bi vedel ...
Morda mi to pomagata odkriti nalivno pero in majhen post-it listič. Ali pa ugrezajoče se blazinice mojih prstov, ki ustvarjajo tapkajoč zvok kot posledico pritiskanja na gumbe.
Deliti misli - kar tako, in le malokrat. A vendar - iz majhnega zraste veliko ;).
Tako, kot tiho pride zima, tako, kot nas preseneti ljubezen. Zrase nov list ...