četrtek, 21. januar 2010

vem, vem ...

It's been a while.

V tem času se ni zgodilo nič pretresljivega (z izjemo današnjega potresa v Ameriki), a to še ne opravič dejstva, da pozabljam na stvari, ki jih začnem, a nikoli ne dokončam.
Zdi se mi, da smo ljudje grajeni na tisoč različnih načinov - eni obupamo že ob najmanjšem naporu, spet drugi znova in znova vstajajo iz pepela kakor feniksi. Želim si, da bi ob vsej tej obstoječi in nenehno razvijajoči se tehnologiji, pri vseh socioloških raziskavah in vsesplošnemu napredku izumili čip/komponento/matične celice, s katerimi bi določene primanjkljaje lahko izničili. Tako bi ne več pozabljala, svojih čustev ne bi več odkrito kazala ob najbolj neprimernih trenutkih, znala bi dokončati začeto in ne obupati takoj za štartno črto, in bi si upala biti to, kar sem.

Kdo ve, zakaj nas tolikokrat ukalupljajo drugi?
Help me out, please.

Sincerely,
Andreja.

Ni komentarjev: