Po poplavi nešteto pisem, uporov, dopisov, pritožb in vsega, kar spada zraven, si ne morem kaj, da ne bi še sama pristavila svojega lončka. Oziroma golide (tisti, ki me bolj poznajo, vedo, iz česa pijem čaj ...). Stara sem 25 let in že od decembra 2010 zaposlena v šolstvu. Najprej za 15%, nato 60%, letos pa sem končno priplezala do svojih 120% in treh interesnih dejavnosti. Svoje delo obožujem - ker lahko dneve preživljam s kopico malih ljudi, ki jim nikoli ne zmanjka idej, volje in energije. Resda slednjega včasih zmanjkuje meni, a se ne gre pritoževati, saj se dobro z dobrim poplača, in na začetku meseca se vse povrne.
Ali pač ne?
Priznam, učiteljska plača za nekega začetnika brez potnih stroškov ni visoka. Je dovolj za preživetje in približno 50 evrov na stran vsak mesec, če seveda računam na to, da imam "lajf" in grem občasno do kina ali na kak, priznam pregreho, koktejl. Ali Lindt čokolado, nekaj pač; priboljšek. Ker sva trenutno še sama in nama vsaj v prihodnjem letu najbrž ne bo še treba pestovati, se da: že kot študenta (bila sva pridna in doštudirala v roku) sva prek napotnic delala vse mogoče - prevajala, učila, delala v strežbi, vodila turiste ipd., in občasno zaslužila dovolj, da sva se odpravila na potovanje kam dlje kot do Trojan. Ravno ta potovanja so se izkazala kot neverjetna preizkušnja, tako partnerska kot finančna, saj sva z zelo nizkim proračunom morala priti skozi npr. 3 tedne vzhodne obale ZDA. Sva pač jedla samo Knorr juhe (kupljene v Sloveniji in prepeljane čez lužo) in poceni paštete na še bolj poceni kruhu iz slovanske četrti v Brooklynu. Da sploh ne omenjam potovanja v Maroko ... To nama sledi še danes, saj si večino stvari skuhava sama, po tem ko jih spomladi in poleti pridelamo na vrtu oziroma do zime hranimo v hlevu. Ampak ja, čisto na svojem pa še vedno nisva. Najverjetneje še lep čas, če sploh kdaj, ne bova, ker, žal mi je, se bojim, da sama ne bom nikoli dobila več kot 60.000 eur kredita (pa še to bom odplačevala 30 let), s čimer ne bom mogla kupiti niti parcele za hišo, kaj šele, da bi na njej kaj zgradila, in ker nameravam nekoč imeti tudi več kot 1,5 otroka (ali manj, glede na slovensko povprečje), tudi ne nameravam kupiti garsonjere v nekem X-mestu, ki je edino, kar za ta znesek pride v poštev.
Zato težko razumem vse svoje prijatelje in sodelavce, ki imajo otroke, hipotekarni kredit na še-ne-zgrajeno hišo in njej pripadajočih 20 kvadratov vrta, lizing za avto in "brezobrestni" kredit za pohištvo, pa se kljub temu vsak dan vrnejo v službo, požrejo vse, kar jim novega naložijo, in, želeli ali ne, ne smejo ničemur reči ne, saj je danes v šolstvu menda že tako ali tako preveč zaposlenih. Kako jim uspe zvezati konec s koncem? Pa ok, recimo, da imata oba službe. Ampak žal vse prevečkrat pozabljamo, da so v šolstvu še drugi, ki ne spadajo v 30. plačilni razred - kaj bo storila čistilka s tremi otroki, ko ji bodo vzeli še 15% od teh par sto evrov, ki jih dobi za to, da ji vsakih 5 minut nekdo z blatnimi čevlji potaca ravnokar obrisan hodnik ali polije (po nesreči) jogurt po celi dolžini stopnišča?
ZATO pišemo pisma in bloge; ZATO bomo šli v sredo na ulico. Pa tudi zato, ker se mi zdi neumno, da sem naredila faks hitro in z dobrim uspehom, pa ne bi imela službe, v kateri se imam lepo in za to dobim vsaj toliko, kolikor sem dala vanjo. In zato, ker se mi je zdelo, da vsi tisti zabušantje, ki sem jih videla v svojem času bivanja v študentskih domovih, in tisti, ki so jim starši kljub slabim ocenam in popivanju še vedno dajali denar za študij in bivanje v Ljubljani, kradejo denar državi in s tem odžirajo denar za tiste, ki jim študij, služba in pokojnina morda dejansko predstavljajo pot do boljše prihodnosti.
Da pa ne zaključim tega vpisa na negativni noti: menim, da bodo enkrat spet prišli boljši časi. Če ne za nas, pa za naše otroke. Potrudimo se, da bo naš čas na zemlji za nas dober, za tiste za nami pa še boljši, da jim ne bo treba na ulice in pisariti pisem - storimo zanje (in zase) to mi. Konec koncev je življenje preveč minljivo, da bi ga prespali.
