Že od malih nog sem knjižni molj. Včasih preberem, kar mi pride pod roke, včasih (predvsem v zadnjih letih) pa, priznam, berem t.i. šund literaturo. Ker me pomirja, mi daje možnost pobega v svet, kjer je vse popolno, vse ženske živijo srečno do konca svojih dni in imajo belega princa na konju ... ups, princa na belem konju. Ali pa žrebca brez dodatnega konja. Kakorkoli že, vse ženske v knjigah, ki jih najraje berem, so nerodne, lasje jim štrlijo, neprestano si grizejo ustnice, zardijo ob omembi besede "hrenovka" ali "banana" in jočejo ob vsaki smešni/žalostni/prijazni/kakršnikoližepač stvari. In vsi moški so že zgoraj opisanih kvalitet (vizualizacijo prepuščam domišljiji bralcev).
To je tudi razlog, zakaj toliko ljudi bere te knjige in zakaj je največ napisanih knjig na svetu ravno tega žanra. Ker so junakinje vsakdanja ženska, ki se je žal rodila brez supermoči, superlas, superbokov in superprsi, in se rada spotakne ob vsak prag, ki se ji postavi na pot. Včasih, ko berem opise teh žensk (ponavadi so romani te vrste pisani v prvi osebi), se počutim, kot bi sama opisovala sebe. Morda se zato tako znajdem v vrsticah, ki jih (ponavadi) pišejo ženske za ženske. In, roko na srce, popotovanje v domišljijo še nikomur ni škodovalo ... Mnogi ljudje ne razumejo te moje obsedenosti z romantično literaturo, saj se jim, tako vsaj mislim, zdi nesmiselno, da profesorica angleščine in samooklicana intelektualka bere to "sranje". Ne vem, če naj krivim Jane Austen in Charlotte Brontë za začetek te odisejade (Homer sicer nikoli ni bil moja močna točka ...), ampak Elizabeth in Jane in Mr Darcy in Mr Rochester so v moji glavi ob branju postali tako resnični, da se od njih nisem mogla posloviti. In to se zgodi z vsako tako knjigo: junake si tako z lahkoto predstavljam sestavljene iz mesa in krvi, da se počutim, kot da so moji najbližji prijatelji. Zato boste na mojih knjižnih policah tudi našli vso šund literaturo, ki ima v imenu karkoli povezanega z zgoraj omenjenimi junaki, avtoricami ali deželo, iz katere prihajajo. In kljub temu, da si knjižno polico delijo s Hesslom, Zamjatinom in slovenskimi realisti, so te knjige daleč najbolj "zmahanega" videza, saj jih vsako leto odpeljem s seboj na morje, da se skupaj z mano in prijateljicama naužijejo sonca, morja in babjega čveka.
Šund literatura pa zame ne sega le v romantične zgodbe: zelo rada imam tudi kriminalke (Donna Leon mi je zaradi opisov italijanskih policistov nasploh pri srcu) in fantazijo (malo J.K. Rowling, Dana Browna, Stephanie Meyer in druščine še nikomur ni (pretirano) škodilo), pa še marsikaj drugega bi se našlo. Občasno mi moja boljša, pametnejša in razumnejša boljša polovica podtakne kakšno res dobro kvalitetno knjigo, ki jo prav tako z veseljem požrem, in si po prebranem seveda rečem: "Ljubica, zdaj je pa res že čas, da se začneš posvečat kvalitetni literaturi in tiste tvoje osladne bukvice pustiš pri miru!" A vedno zmaga strast, pa ne le tista fizična.
Pravzaprav je bil povod za ta vpis v spletni dnevnik dogodek med poukom, ko sem opazila, kako literatura vpliva na otroke, pa tudi pogovor, ki smo ga imeli nekaj časa nazaj s prijatelji učitelji. Naša šola z velikim veseljem podpira bralno značko, pa tudi pouk glavnega jezika (angleščine, ki je naš lingua operandi) je predvsem pouk literature. Po dveh enotah, osredotočenih na kratke zgodbe in dramo, je tretja enota roman, in sicer avtobiografski roman Roalda Dahla. Ko smo začeli z enoto, so otroci morali raziskati nekaj tem, povezanih z avtorjem, in še preden sem se zavedla in še preden so se dobro lotili dela, je večina razreda že vedela, za koga in katero delo gre. Najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da največji razgrajač in najglasnejši član razredne skupnosti 6.razreda ob branju knjig postane vodljiv, ubogljiv in zainteresiran. Je tudi eden od tistih, ki je na zelo dobri poti, da osvoji zlato bralno značko, saj vsak teden v prostem času prebere vsaj eno knjigo. Ko učitelj vidi, kako lahko svojo strast prenese na učence, je sreča neizmerna, in načrtovanje in izpeljava ur postanejo nekajminutni užitek v vedenju, da bo lesk v očeh otrok večji z vsakim izzivom. In ta lesk je toliko večji, ko berejo tisto vrsto literature, ki je njihova strast. Zato ne vem, v čem je smisel, da otrokom v osnovni šoli dajemo v branje Cankarja in jim predstavljamo le najbolj tragične pesmi Franceta Prešerna, ko pa bi jim kakšna njegova zbadljivka ali povestica Cirila Kosmača bila veliko bližje in jih veliko bolj navdušila. Sama nisem bila nikoli dobra v pomnjenju avtorjev in njihovih del, kaj šele junakov (Veliki briljantni valček je zame še vedno roman, čeprav je v resnici drama in Rodolfo je še vedno samo "en lik" v Madame Bovary), pa me to ni odvrnilo od ljubezni do knjig.
Ne vem, če sem zato, ker berem iz strasti in o strasti, kaj manj izobražena ali celo omejena. Menim, da če bi se nekateri nehali pretvarjati, da dejansko uživajo v npr. socialnem realizmu, in prebrali nekaj, kar jim je res všeč, pa čeprav tega okolica ne odobrava, spoznali, da je lahko svet veliko bolj pisan. Vem pa, in verjamem, da je na svetu tudi ogromno ljudi, ki jim plehka literatura ne predstavlja izziva - tistim pa z velikim občudovanjem zrem v oči in obožujem njihov intelekt, ko zagrizejo v literaturo, o kateri sama raje niti ne razmišljam, saj mi že pogled na naslovnico povzroči glavobol, saj od mene zahteva ne pobega v drug svet, kot to storijo "moje" knjige, temveč dejansko stanje in popolno zbranost.
V vsakem primeru Vam želim, da bi brali - šund, realizem, Lady, Stephena Kinga ali samo besedila pesmi Beyonce, ni važno, samo, da bi brali. Victor Hugo je namreč rekel: "Knjiga je v celoti pot od zlega k dobremu, od krivice k pravici, od napačnega k resničnemu, od noči k dnevu." In naj Vam bo to vodilo.
